Main menu


VELIKOLAŠKA KULTURNA POT
 

velikolaska_cerkev Pot začnemo v Velikih Laščah, naselju sredi naravne sklede, obkrožene z gričastimi grebeni. Cerkev Marijinega rojstva, zidana na vrhu vzpetine, mogočno obvladuje stavbe pod seboj. Dograjena je bila leta 1857 na ruševinah stare in je zasnovana kot triladijska cerkev. Glavna ladja je široka 9,7 metra, stranski, ki sta skoraj polovico nižji od glavne, pa 4 metre. V cerkvi se nahajajo Künlov križev pot, freske Janeza Wolfa in oltarna slika Eduarda Wolffa. Na prostoru pred cerkvijo je Levstikov spomenik, ki je bil postavljen dve leti po njegovi smrti, izdelal pa ga je domači kamnosek in podobar Jontez. Relief Levstikove glave je ob stoletnici rojstva oblikoval kipar Svitoslav Peruzzi. sveti_rokGostilna Pri Kuklju je družinska gostilna s tradicijo od leta 1778 in slovi po lepi notranji ureditvi ter dobri kuhinji. Na fasadi pred vhodom je nameščen kip Jožetu Javoršku. V Levstikovem domu sta urejeni spominski sobi velikih rojakov – Levstika in Stritarja, vodstvo po sobah pa je možno naročiti na Trubarjevi domačiji na Rašici.

Iz Velikih Lašč vodi pot na hrib, kjer stoji cerkev sv. Roka. Cerkev je bila zgrajena leta 1550, ko je na Kranjskem razsajala kuga. Imela je tri baročne oltarje, med 2. svetovno vojno pa je bila požgana in od nekdanje notranje opreme je ostal le še kip sv. Roka.

kozolec_001dsc00555cSteza se nato spusti preko Srobotnika v dolino, nakar se po rahlem vzponu znajdemo v Levstikovih Retjah. Vas je izgubila sledove starožitnosti. Tudi lipa, pod katero je Močilar Franu Levstiku razlagal o starih časih, se je utrudila. Ostal pa je Ilijev kozolec iz konca 18. stoletja, pod katerim je Levstik pisal znamenito povest o Martinu Krpanu. Levstikove rojstne hiše ni več, je pa simbolično označena z vrati, spominsko ploščo in doprsnim kipom, ki ga je ob stoletnici smrti podaril kipar Jakov Brdar.

img_0570eIz Retij nas delno gozdna delno travniška pot pripelje na Podvalo, od koder je lep razgled na Slemena, Grmado, Bloško hribovje, Snežnik, Kurešček in Mokrc, predvsem pa na Kamniške Alpe in Karavanke. Pod hribom je stisnjena Dvorska vas z baročno cerkvijo Janeza Krstnika. Na kamnitem portalu je vklesana letnica 1722. Med 2. svetovno vojno je bila cerkev v bombnem napadu poškodovana in je delno izgubila prejšnjo zunanjo podobo. Za vasjo se pot vije med njivami in ob lepem vremenu se med Kureščkom in Mokrcem prikaže popotniku Triglav.

oltar_v_slevicacerkev_v_slevicaNa Mali Slevici se znajdemo na križišču poti, ki vodijo proti Karlovici, Slemenom, Veliki Slevici in Velikim Laščam. Menda so na tem križišču v 12. stoletju stale vislice in še danes se včasih mimoidočemu primeri, da občuti sevanje nekdanjih grozot.
Kljub temu je pot do Velike Slevice lepa in poplačana z užitkom ob obisku Marijine cerkve nad vasjo. Še so žive legende o Turkih in Mariji, ki jih je pregnala, o sledovih konjskega kopita in biča turškega vojaka na kamniti plošči pred vhodom v cerkev. To zgodbo je uporabil Josip Stritar v pesnitvi Turki na Slevici. Cerkev je na tem mestu stala že v 13. stoletju, tabor pa je dobila leta 1471. Sedanja cerkev je bila zgrajena okoli leta 1680, vendar se je na južni in zahodni strani ohranilo zidovje starejše gotske zgradbe iz 14. stoletja. To lahko sklepamo po freskah (prva tretjina 15. stoletja) odkritih leta 1999. Glavni oltar v cerkvi pa sodi med najlepše baročne zlate oltarje na Slovenskem.

dsc00551adsc00553bPot za cerkvijo spet zavije v gozd, za njim pa se odpre nov svet mehkih gričev in dolinic ter Podsmreka, rojstna vas Josipa Stritarja. Tudi njegove rojstne hiše ni več. Na steni nove hiše je vzidana spominska plošča in Stritarjev relief, delo kiparja Franceta Goršeta. Iz Stritarjevih dni pa je ostala ohranjena kašča.

Valovita pot vodi dalje do Brankovega in se vzpne na Ulako, kjer se pred nami odpre prekrasen razgled, nato pa preko Podulake in Prhajevega pride do Pušč, kjer zapusti asfaltno cesto ter nas po prelepi gozdni poti pripelje do Rašice, rojstnega kraja Primoža Trubarja.

img_0534aUrejena Trubarjeva domačija povabi popotnika po dobrih štirih urah hoda najprej v gostišče, potem pa v tišino spominske hiše in v premišljevanje o stoletjih, ki so odvihrala preko teh krajev ter o usodni vlogi ljudi, rojenih v nedrjih velikolaške kotline, za nacionalno zgodovino (Trubar – začetnik nacionalne kulture in zavesti, Levstik – borbeni mladoslovenec v času germanske ekspanzije, Stritar – povezovalec naroda zamudnika z evropsko kulturo).

Z Rašice se vrnemo preko Pušč na začetek naše poti v Velike Lašče.

Za konec lahko vzkliknemo s Stritarjem: "Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški; vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja."

 

Tu si lahko prenesete ZLOŽENKO Z ZEMLJEVIDOM.